Apostol Pavel je med svetimi v Efezu preživel več kot tri leta. V tem času so Efežani doživljali čudeže, ozdravitve in nenavadne dogodke. Pavel je pričal, da je »Božja beseda« med njimi »v moči rasla /…/ in se krepila«. (1)
Toda s svojim pridiganjem in udejanjanjem Božje moči je med neverniki povzročil tolikšno razburjenje, da je bil prisiljen zapustiti Efez. Hodil je iz kraja v kraj in pridigal, a preden se je vrnil v Jeruzalem, je začutil, da mora prijatelje še enkrat poučiti in posvariti. Ker se v Efez ni mogel vrniti, je poslal po starešine tamkajšnje cerkve. Spomnil jih je, da je ves svoj čas v Efezu poučeval, kar je koristno – »naj se spreobrnejo k Bogu in naj verujejo v /…/ Gospoda Jezusa« (2) – potem pa jih je posvaril, naj pazijo »nase in na vso čredo« /…/ ker /…/ »bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi«. (3) Nadalje je dodal, da bodo ti »grabežljivi volkovi« s svojimi »krivimi nauki«, orodjem, ki ga bodo uporabili, »potegnili učence za sabo«. (4)
Ko se je vrnil v Jeruzalem, so ga priprli in odpeljali v Rim. Medtem ko je bil Pavel zaposlen s pridiganjem pravega evangelija in je kot jetnik v Rimu vedel, da se bo njegovo življenje kmalu izteklo, je občutil nujo, da bi pisal članom Cerkve v Efezu.
Ko je bil tam osebno, je najprej »nanje položil roke in nadnje je prišel Sveti Duh«. (5)
Pavel svoje zadnje besede nauka torej začne pisati tako, da svoje ljube prijatelje in soslužabnike v Efezu pohvali za »[njihovo vero] v »Gospoda Jezusa in [ljubezen] do vseh svetih«. (6) Nadalje omeni, da »čeprav [so] bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov« in so bili »po naravi otroci jeze«, so zdaj »skupaj s Kristusom [oživljeni]«. (7)
Pavel primerja sovraštvo, ki so ga člani Cerkve v Efezu čutili drug do drugega, preden so se pokesali in udejanjali vero in prejeli dar Svetega Duha, s tem, da so zdaj »sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« /…/ po Duhu«. (8)
Nadalje izrazi skrite želje svojega srca, ko jim pravi: »Zato upogibam svoja kolena pred Očetom [našega Gospoda Jezusa Kristusa], /…/ naj vam da, /…/ da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli /…/ spoznati Kristusovo ljubezen, /…/ da bi se izpolnili do vse Božje polnosti«. 9
Da bi svetim pomagal, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti, ki jo je ravno omenil, je Pavel napravil podroben seznam ravnanj, ki bodo zagotovila, da ti dobri možje in žene ne bodo žalovali za Božjim Svetim Duhom.10
Pove jim: »Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.«11
Čeprav se je Pavel zavedal njihove dobrote, ki se kaže v tem, da so se kesali, imeli vero in bili vredni navdihov Svetega Duha, je svoje prijatelje posvaril pred potencialno uničujočo močjo besed, tako tistih, ki jo izrečejo grabežljivi volkovi zunaj črede, kakor tudi hudobno govorjenje tistih znotraj črede.
Savel je v svojih ranih letih uporabljal besede, da bi uničil vernike; zdaj pa, ko je sprejel Gospoda, želi, da bi bil njegov način govorjenja dokaz, da se je spremenil, in ga zaznamuje za pravega vernika. Zdi se, da je Pavel navajal, da to, da prejmemo uredbe in da imamo Svetega Duha, ni dovolj, kajti za prave vernike je značilno, da so »drug do drugega dobrosrčni«.